Buška

preden grem “služit” v vrtec, sva z mamico polno zasedeni.
V ponedeljek sva imeli sestanek z mojo novo vzgojiteljico. Mami ji je zaupala nekaj mojih lastnosti, jaz pa sem se malo razgledala na okoli. Sicer, to ni bil prostor, kjer bom preživljala svoje dneve, ampak mi je bil vseeno všeč. Polno je bilo risbic, igrač, lutk,…

V torek sva se odpeljali k babi Pavli in dedu Andreju. Od Ize in Ane sem dobila nekaj napotkov kako naj se borim za igrače v vrtcu, kako naj se izogibam ugrizom in lasanju in predvsem kako naj čim prej shodim, da bom lažje tekla. Mami pa je dobila nekaj tolažilnih besed, da le ne bo tako hudo prvi dan.

Danes pa sva bili na morju pri Luku in Nini. Luka je že res pravi fant. Skupaj sva se igrala z avtobusom, kopala v morju, predvsem pa je bilo zanimivo slovo. Mamici sta dovolili, da sem ga pobožala po laseh in mu dala poljubček.

Zdaj naju čaka še 2 dni priprav na moje “služenje” in za konec počitnic gremo še vsi za vikend na lepše.

Pa sem se spet predčasno vrnila z morja. V torek zjutraj sva z mamico odpotovali v Baško k Marku in Katarini. Vreme je bilo super, morje je super, plaža kot naročena zame, polna kamenčkov,…
 
Ampak zdravje je spet zatajilo. Bolj se je bližala noč bolj sem bila vroča. Dobila sem vročino. Tako je odpadlo kopanje v morju in temu primerno je bilo počutje. Ker vročina ni popustila, smo po 3 dneh zapustili Baško in se vrnili domov.
Doma pa - kot da ni bilo nič, vse v najlepšem redu. Brez vročine, nasmejana in razigrana. Zato je mami v petek poklicala Tjašo in Ano in že sta prihiteli v Ljubljano. Cel dan smo se zabavale, igrale, uživale v Tivoliju … Žal je bil to njun zadnji obisk v Ljubljani preden greva z Ano v vrtec.

Danes sem dopolnila eno leto in 1 mesec. Imam že 8 zob, toliko se jih vidi, ko se nasmehnem, vsi ostali pa naj bodo za enkrat še skrivnost. Hodim še ne, veliko pa že govorim, vendar me odrasli ne razumejo najbolje. Najraje imam prepovedane stvari in najbolj se zabavam, ko mi mami in oči nekaj ne dovolita. Tako kot pravijo, prepovedane stvari so najslajše.

… sem že spet v svojem elementu. Zdrava! Navihana in razigrana! Posledice so precej manj gramov. Mami pravi, da se mi vidijo rebrca in teka za mano z žlico, da bi dobila nazaj, kar sem izgubila.

Da dobro izkoristim to poletje, se jutri spet odpravljam na morje. Tokrat grem k Marku. Se oglasim, ko se vrnem.

pa pa

… infuzije namreč!
Vse se je začelo v torek zjutraj sprebavnimi motnjami, povišano temperaturo in bruhanjem. Ker mi ni bilo do pitja tekočine, je le te počasi začelo primanjkovati v mojem telesu. Nisem bila za nobeno rabo, ni mi bilo do igre, ne do smeha ne do zabave. Samo počitka sem si želela. Naslednji dan je bilo isto. Padla je odločitev, moram k zdravniku. Mami me je peljala k pediatrinji, ki ni bila preveč zadovoljna z mojim izgledom. Takoj mi je napisala napotnico za infekcijsko kliniko. Dala mi je še eno uro časa, da nekaj popijem in pridem k sebi. Ker ni bilo izvedljivo, sva z mami odšli na infekcijsko. Tam so me sprejeli, mi dali pižamo in mi za začetek predpisali eno steklenico infuzije.
Najprej sem dobila svečko za zbijanje povišane telesne temperature, potem pa je prišla gospa v modrem z masko na obrazu. Mami me je držala za noge, druga gospa v modrem me je drzala za roke, ta prva z masko pa me je zabodla. Jooooj kako mi to ni bilo všeč. Že tako sem bila čisto brez moči, potem pa še to špikanje. Povezali so me s steklenico glukoze in NaCl. Potem so vsi odšli, z mami sva ostali sami, vzela me je v naročje in sem se končno malo pomirila in zaspala.

Ko sem naslednjič odprla oči, sem zagledala tudi očija. Ne ne ni pozabil name, takoj po službi je priletel k meni. Seveda sem takoj šla k njemu v naročje in sva se malo “pocrtljala”. Počasi sem pridobivala na moči, začela sem se spet smejat, pogovarjat in premikat. Problem je bil samo to, ker nisem smela skrčiti desne roke, ker sem bila še vedno povezana z infuzijo.

Mami in oči sta me zabavala, sestre in zdravnica kontrolirale in končno je prišel čas ko so nam sporočili, da je z mano vse ok in bom lahko šla domov, ko steče vsa infuzija. Ker je bila že pozna ura, sem zaspala in prespala zadnje ure bivanja v bolnišnici. Rešili so me cevke, mami mi je preoblekla pižamo in lahko smo šli domov.

Tako, pa imam simetričen nasmeh. Danes je končno prišel na plano 8 zobek in to 2. spodaj desno.
Baso, baso, basoooooo!

Včeraj je bil spet čas za kolesarjenje z našimi kolesi. Tokrat sem bila bolj spočita in nisem nič protestirala. Pred domom smo počakali strica Tomaža, Grega in Ano, potem pa smo se odpeljali do Tita in Miha in pot nadaljevali do Tivolija. Vmes smo se dvakrat ustavili, ker sem si čisto slučajno dol potegnila čelado. Ni bilo nalašč, res ne!
V Tivoliju sta se nam pridružila še dva. Tam smo si malo odpočili od “naporne vožnje”, nato pa smo se skupaj odpeljali po mestu. Seveda smo bili prava paša za oči vsem, ker so naša kolesa res nekaj posebnega.

 
Parkirali smo na standarno mesto in si privoščili nekaj osvežilnega. Ker čas zelo hitro teče, smo tudi mi trije prvi zapustili prizorišče. Ravno na našem odhodu, se je okoli naših koles vrtela punca s kamero. Malo nas je posnela, stric Tomaž pa ji je tudi odgovoril na nekaj vprašanj.
Pa še video… 

Pride čas, ko je potrebno napeti vse sile in zbrati družino na kup. Tako so to naredili moj dedi Andrej in njegova bratranca Miro in Janez. Odločili so se, da bodo naredili družinsko srečanje in sicer glava družine mama Tončka (janurja bo stara 90 let), njeni otroci, njeni vnuki in pravnuki. Prišli smo res vsi, skupaj nas je bilo 26 od tega 9 pravnukov. Najstarejši je bil Tim, jaz pa seveda najmlajša. Pa ne bom več dolgo.
Bili smo na planini Ston v zg. Savinjski dolini! Prostor je bil prečudovit, na vrhu hriba je bila zelena planota, kjer je stala lovska koča malo stran pa tudi lovska preža. Vsi otroci so tekali okoli po travi, se igrali, vreščali, plezali,… Tudi jaz sem uživala, ampak na svoj način. Še vedno ne znam hodit, zato sem se kobacala po tleh in jim poskušala slediti.
Malenkost nam je ponagajalo tudi vreme. Bila je krajša ploha, ki je bila najbolj neugodna prav zame. Ker je bila po plohi mokra trava, nisem mogla več izkoristit vsega, kar mi je ponujala narava. Nisem se dala motit, odkrila sem stopnico in dirkala gor in dol po njej.
Mama Tončka je za vse svoje pravnuke pripravila presenečenje. Vsak je dobil ogromno darilo. Na vrsto je prišla tudi torta, katero smo z velikim veseljem pojedli. Ostalo nam je še malo časa za igro in zabavo. Lahko rečem, da smo ga vsi dobro izkoristili, ker smo tudi vsi kar popadali od utrujenosti. V trenutko, ko smo štartali domov sem zaspala in se zbudila malo pred domom.

Za piko na i, pa smo odkrili moj 7. zob. Ven je prišla tretja 2. spodaj desno.

Danes popoldan smo se končno spravili na kolesa. Ker nisem vedela kaj me čaka, mi najprej ni bilo všeč, da so me privezali zadaj na sedež in po vrhu tega sem dobila na glavo še čelado. Potem pa sva z očijem naredila 2 kroga okoli zelenice in postalo mi je všeč. Ker je sedež pritrjen na mamino kolo, je mami prevzela krmilo, oči pa se je peljal s svojim kolesom. Družbo so nam delali še stric Tomaž in Tit. Fantje imajo vsi zelo posebna kolesa. Odpeljali smo se skozi Tivoli, v mesto, ustavili smo se na eni pijači in potem nadaljevali pot po mestu in nazaj domov. Bilo je super, upam da bomo kmalu ponovili še kakšno vožnjo!

Danes je mamicina prijateljica Simona rodila hčerko Špelo. Svežima staršema iskreno čestitamo, mali Špeli pa želimo vse najlepše na njeni življenjski poti.

Neža, mami in oči

V četrtek smo se 4 punce, mami Tjaša in Ana, moja mami in jaz, odpravile na morje. Privoščile smo si 5 dnevni dopust brez očkov.

Da ne bom predolga, imele smo se čudovito. Z Ano sva se dobro razumeli, lepo sva se igrali predvsem pa sva se zabavali v vodi ali na suhem. Imeli sva tudi nekaj nesporazumov, ko me je Ana hotela dvigniti in me nositi po stanovanju, sem se ji kar glasno uprla. Še bolj glasno pa sem ji dala vedeti, da mi ni všeč, če me vleče za lase. Takoj, ko mamici nista bili pozorni kaj počneva, me je potegnila za lase. Enkrat celo tako močno, da so mi lasje kar pokonci stali.

Vsak dan smo se kopale v morju. Malo v Portorožu, malo pa v Strunjanu. V Strunjanu je mnogo lepše, ker je veliko sence, trava in ni gneče. Po vrhu vsega pa je še morje toplejše in čistejše. En dan smo se kopale tudi na balkonu v bazenu. Vse sva pošpricali, tudi mamici.

V soboto je imela Ana god in z mami Tjašo so naju povabili na marelično krostato.

Dvakrat smo šle zvečer tudi ven. Mamici sta naju oblekli v pižame, napokali v vozičke in smo šle po portoroški promenadi. Jaz sem zdržala 15 minut, potem pa zaspala. Ana pa je vztrajala malo dlje, a na koncu je tudi nje zmanjkalo. Mamici sta si privoščili nekaj sladkega v lokalu, čvekali in uživali v miru.

Zadnji dan smo bile cel dan na plaži v Strunjanu. Cel dan smo se kopale in uživale. Za popolen konec našega dopusta pa sta nama mamici privoščili vsaki pol kepice sladoleda. Sami sva ga lahko jedli in bili sva lahko umazani kolikor je kapljalo.

Zvečer je prišel čas odhoda. Ana me je še za slovo pocukala za lase in potem smo si rekle adijo in se odpeljale k našim očkom, katera sta nas že nestrpno pričakovala.